Zgodovina – Izpitna pola 2

V časopisu Slovenec so novembra 1935 zapisali: Po svetu so Vače zaslovele šele pred kakimi 50 leti, ko je po naključju prišlo na dan, da hranijo stari grobovi, raztreseni vsepovsod od Slivne do Svete gore, sila zanimive in dragocene starinske stvari. Vir: Kladnik, D., 2015: Slovenija v zgodbah, str. 23. Cankarjeva založba. Ljubljana

Vse je že kazalo, da bo zmagal Evgenij, a je Teodozijeva prošnja k bogu očitno zalegla. Nepričakovano je zapihal orkanski veter in pripomogel k zmagi. Evgenijevi vojaki so se razbežali, a so jih nasprotniki dohiteli in pobili, prav tako Evgenija. V bitki pri Frigidu naj bi padlo 10.000 vojakov. Vir: Kladnik, D., 2015: Slovenija v zgodbah, str. 41. Cankarjeva založba. Ljubljana

Najpomembnejša novost v poselitveni strukturi so bile utrjene višinske naselbine /…/. To so bila majhna naselbinska jedra na strmih, že po naravi odlično zavarovanih hribih /…/. Njihova skupna značilnost so preprosti bivalni objekti, osredotočeni v stolpih in ob obrambnem zidu, in skromna cerkev v notranjosti. Vir: Zakladi tisočletij, str. 303. Modrijan. Ljubljana, 1999

O življenju starih Slovanov nam poročajo zgodovinarji, da prebivajo v revnih, raztresenih kočah, da večkrat menjavajo svoja selišča, da žive deloma od živinoreje, lova in ribištva, deloma od poljedelstva. Vir: Gruden, J., 1992: Zgodovina slovenskega naroda, str. 36. Mohorjeva družba. Celje

Ko so se Slovani napotili nad Obre, se jim je pridružil trgovec Samo iz frankovske pokrajine »Senonago« /…/ ter se v bojih odlikoval s posebno hrabrostjo. Mnogo Obrov je posekal slovanski meč. Ko Slovani vidijo Samovo hrabrost, ga postavijo za svojega kralja. Vir: Brodnik, V., in drugi, 2001: Zgodovina 1, str. 246. DZS. Ljubljana

Kosezi so vse do 13. stoletja zavzemali posebno mesto sredi med fevdalci in podložniki /…/. Od fevdalcev jih je delilo to, da niso imeli zemljiškega gospostva, od podložnikov, da v ta gospostva niso bili vključeni; pa tudi navadni svobodnjaki niso bili, ker so imeli svoje posebno sodstvo /…/, svoje posebne vojaške dolžnosti in ker so bili izredno tesno povezani z vojvodo. Vir: Dokumenti slovenstva, str. 38. Cankarjeva založba. Ljubljana, 1994

Vse ljudstvo se je nato odpravilo na Gosposvetsko polje, kjer so ob knežjem kamnu pri Krnskem gradu (severno od Celovca) novemu vojvodi v imenu ljudstva izročili oblast v deželi. Vojvodo so preoblekli v kmečko obleko /…/, ga posadili na kobilo in peljali trikrat okrog knežjega kamna. Okrog stoječe ljudstvo je medtem pelo slovensko hvalnico: »Čest i hvala bogu vsemogočnemu, iže stvori nebo i zemljo, da dal nam i našej dežele knez i gospod po našej volji.« Vir: Dokumenti slovenstva, str. 37. Cankarjeva založba. Ljubljana, 1994

Nato se je – spet z dovoljenjem gospoda in kralja Pipina – k tem ljudstvom na njihovo prošnjo vrnil Hotimir, ki je tudi že postal kristjan. /…/ Hotimirja je ljudstvo sprejelo in mu izročilo knežjo oblast. S sabo je vzel duhovnika Majorana, ki je bil v salzburškem samostanu posvečen v duhovnika. Vir: Frantar, Š., in drugi, 2019: Zgodovina 2, str. 149. Mladinska knjiga. Ljubljana

Med tem pa je ob neki priložnosti omenjeni kralj na prošnjo sojih zaupnikov dal Pribini v fevd del Spodnje Panonije okoli reke, ki se imenuje Zala. Tedaj se je Pribina tam naselil in začel graditi trdnjavo /…/ Potem ko je dogradil omenjeno trdnjavo, je v njej najprej sezidal cerkev. Vir: Frantar, Š., in drugi, 2019: Zgodovina 2, str. 146. Mladinska knjiga. Ljubljana

Zemljiškim gospodom je bilo v resnici vseeno, ali jim zemljo obdelujejo /…/ slovansko ali pa nemško govoreči kmetje. A ker je bilo domačih prebivalcev za kolonizacijo velikokrat premalo, je dal zemljiški gospod pripeljati koloniste od drugod, praviloma s svojih starih posesti. V vzhodnoalpskem prostoru /…/ so novi kolonisti v večini primerov prišli iz Bavarske. Vir: Štih, P., Simoniti, V., Vodopivec, P., 2016: Slovenska zgodovina. Od prazgodovinskih kultur do začetka 21. stoletja, str. 92. Mladinska knjiga. Ljubljana

Z ženitnimi zvezami so se v 13. stoletju močno okrepili, se pridružili Habsburžanom in se jim vazalno podredili. /…/ Cesar jih je leta 1341 povišal v grofe. Nagla rast njihove moči poslej ni bila več odvisna samo od Habsburžanov, marveč bolj od denarja. Pridobili so ga z najemniškim služenjem številnim gospodom /…/ na bojiščih od Prusije do Dalmacije, Srbije in Bolgarije. Širili so posesti na Štajerskem in na Kranjskem, obenem pa si ustvarili rodbinske vezi z več evropskimi dinastijami /…/. Vir: Slovenska zgodovina v besedi in sliki, str. 38–39. Mladinska knjiga. Ljubljana, 2003

Kostanjevica: V prvo, kar se daje v dobrem miru v mestu shraniti, pa bodisi žito, vino, meso, obleko ali karkoli bi bilo, to naj bo v mestu povsem prosto (davščin). /…/ Tudi morajo plemeniti in neplemeniti, oboji revni in bogati, ki imajo v Kostanjevici hišo in dvor in hočejo to uživati – če je potreba – mesto popravljati, z obhodom stražiti in z mestom služiti.

Piranski statut (1303): /…/ določamo, da ne sme nihče z balkonov, oken nadzidkov ali stopnic zlivati /…/ umazane vode ne podnevi ne ponoči na javno pot /…/.

Nasledniki sv. Bruna /…/, ki so združevali eremitski (samotarski) način življenja s koinobitskim (skupnim), so se najprej naselili v Žičah /…/ nato v Jurkloštru. /…/ Menihi se niso zadovoljili le s prepisovanjem besedil do tedaj znanih vednosti, ampak so želeli postati tudi avtorji novih misli /…/. O kulturnem delovanju naših samostanov priča več sto ohranjenih rokopisov /…/, samostani so bili poleg škofij edine ustanove, ki so se ukvarjale tudi s šolsko dejavnostjo. Vir: Dokumenti slovenstva, str. 58–60. Cankarjeva založba. Ljubljana, 1994